Intervju s kulturno producentko Tanjo Cvitko // “Ne sprejemam besed ‘tako pač je’ in vrtam dalje”

V letošnjem letu se je v Mariboru rodil nov festival enakosti na glasbeni sceni – Skuštrane in bradati, ki bo med 14. in 16 septembrom v klubu MC Pekarna gostil številne koncerte, ustvarjalne delavnice in pogovore, že zdaj pa javnost nagovarja z rednimi predfestivalskimi delavnicami in podkasti na temo enakosti. Pogovarjala sem se z idejno vodjo festivala Tanjo Cvitko, ki s svojo ekipo dokumentira in izziva spolne vloge, kot jih poznamo. Kot je poudarila v intervjuju, Skuštrane in bradati zagovarjajo sodelovanje, skupno rast in predvsem aktivnost – ter nam s svojim zgledom kažejo, kako je to mogoče udejanjiti.

Lea Dvoršak

Kako in zakaj je nastal festival Skuštrane in bradati?

Zrastel je iz mojih pogovorov z glasbeniki na mariborski glasbeni sceni, v katero sem se začela vključevati v zadnjem letu in opazila majhno prisotnost kolegic. Spraševala sem se – in druge – o razlogih, želela sem še več odgovorov, mnenj, stališč, ugotovitev. Od kolegov glasbenikov sem dobila oceno procentov 30% ‘muzičark’ proti 70% ‘muzičarov’. Uradnih statistik ni, ker ni bilo narejenih statističnih raziskav. Osebno sem človek akcije, ne samo človek besed, in ker me je ta procent motil, sem želela storiti korak k izenačenju. Priznam, da je moja prvotna ideja bil ženski glasbeni festival. Želela sem izpostaviti in osvetliti teh 30% glasbenic ravno zato, ker jih je manj kot moških in si zaslužijo žaromete. Vendar sem od dveh kolegov mladih glasbenikov dobila zelo pomembno pripombo, sicer v hecu, ampak sem jo vzela zelo resno. “Diskriminiraš moške!” sta mi povedala, s kazalcema v zraku in nasmehom od uhljev do uhljev, češ »Pa sva te«. Imela sta prav. Proti “diskriminaciji” se ne borimo z diskriminacijo. Zelo spoštujem moška mnenja, saj menim, da s svojim specifičnim zornim kotom in s svojimi pogledi doprinesejo k najčistejši možni širši sliki. Kot ženska pa pričakujem enako spoštovanje od njih. Zato sem se odločila za festival enakosti, kjer bo enaka prisotnost ‘muzičark’ in ‘muzičarov’. Torej ne gre za ženski glasbeni festival, čeprav so me moški spraševali: “Če se greš enakost, zakaj so potem Skuštrane na plakatu napisane večje?” Zato, ker obračam perspektivo. Ker izpostavljam problematiko procentov 30-70, oziroma 70-30. Nastavljam ogledalo in prikazujem neenakost na drugačen način. Vas moti, da so Skuštrane večje? Dajmo potem narediti nekaj skupaj, da zadevo izenačimo!

Tanja Cvitko, idejna vodja Skuštranih in bradatih. (Foto: arhiv festivala Skuštrane in bradati)

Kaj bo festival v treh dneh pokazal, kdo bo na odru in koga si želite pod njim?

V treh dneh bo na festivalu v MC Pekarna v Mariboru nastopilo 12 glasbenih skupin in trije kantavtorji (dva kantavtorja in ena kantavtorica). Glasbene nastope so potrdile skupine/duet /samostojni nastopajoči: Djembabe, Infected, You&Me, Krokar, Damaris, Strici iz ozadja, Lipstick Stain, Social Problem, Behind Bars (z Vaneso Šibler), NiMousse (z Ursulo Luthar), Dunja&Nushy&Luka, Pretty Serious ter Bojan Sedmak, Ida Harc in Tadej Vesenjak.

Skupno število vseh nastopajočih moških in žensk na festivalu je – v festivalskem duhu – enako. Glasbene nastope bodo spremljale ustvarjalne delavnice: glasbene, plesne, umetniške … z enakim razmerjem mentorjev in mentoric. Pod odrom in na delavnicah si želim (mislim, da je odgovor na dlani): enako število moških in žensk.

Kdo stoji za festivalom? Kdo ste Skuštrane in bradati?

Festival nastaja pod okriljem Kulturnega društva mladinski center Indijanez, jaz sem idejna vodja festivala, koordinatorki festivala pa sta Katja Kesner in Tonja Kos. Priznam, v ožji organizatorski ekipi nam primanjkuje ‘bradatih’, vendar upam, da se bo slika spremenila v prihajajočih letih, saj se festival letos odvija prvič, vendar je že zrastel do meja »družbene iniciative» ali mogoče celo majhne revolucije.

Kaj lahko po vašem mnenju ta festival spremeni, prinese ljudem?

Festival osvetljuje družbeno problematiko neenakosti med spoloma skozi prizmo glasbe. Če smo – teoretično – vsi podporniki enakosti in enakopravnosti, zakaj potem prihaja do takšnega očitnega razkola? Želim, da se ljudje poglobijo, da se začnejo zavedati tega problema in da jih začne motiti. Ne želim površinskih odgovorov tipa »ženske se pač ne odločajo za glasbo v tolikšni meri kot moški, tako pač je«. Je res? Takšni odgovori me ne zadovoljijo in vrtam dalje.  Ne sprejemam besed »tako pač je«, ker je to … dogma. Omenila sem že, da sem človek akcije in če me nekaj moti, če me čevelj žuli, bom poskusila nekaj spremeniti. Koliko mi bo uspelo, bo pokazal čas, ampak vsaj pri sebi vem, da nisem ostala pasivna in odmahnila z roko v stilu »tako pač je«.

Ob obstoječi poskusate se razširiti festivalsko ekipo in ljudi motivirati, da se organizaciji pridružijo še pred samim festivalom – s predfestivalskimi delavnicami, promocijo in podcasti. Kako uspesno je to, se ljudje odzivajo?

Zame je največji kompliment, da je festivalska ideja močna, ko ljudem razlagam o njej in dobim odgovor: »Pa res!« oziroma: »Zdaj, ko sem začel/začela razmišljati o tem…« To je prvi korak. Zavedanje. To pomeni, da sem v glavah ljudi, ki se prej sploh niso zavzeli za ali se zavedali obravnavane problematike, prižgala … ne bom rekla žarnico, ampak vžigalico. Osvetlila sem temno področje. Čim več vžigalic, tem več svetlobe. Verjamem, da bo odziv še večji, ker se vžigalice prižigajo ena za drugo. Priznam, za zdaj bolj pri skuštrankah, ampak tudi ‘bradatim’ počasi ne bo več vseeno.

Ste do zdaj naleteli na kaj, kaj vas je pozitivno ali negativno presenetilo v povezavi s festivalom?

Negativnih presenečenj do zdaj ni bilo in jih tudi ne bo, saj je negativa zadeva zornega kota, oziroma perspektive. Moje stališče je pozitiva in tudi ko pride do kakšnih ovir na poti izgradnje festivala, naredim ovinek okoli njih in peljem naprej. Sicer je res, da mi ovinek vzame več časa, da je pot daljša … ampak pomembno je priti do cilja, kajne? Dokončati zadevo, ki smo jo začeli, ne glede na ovire na poti.

Pri tem naj omenim, da festival nastaja brez uradnega proračuna, z ogromno prostovoljnega dela, angažiranosti, motivacije in inovacije nas treh koordinatork in podpornih ekip, posameznikov in posameznic. Vsi nastopajoči in drugi akterji so se odpovedali honorarju, ker so prepoznali vrednost festivalske ideje. S tem želimo ponovno dokazati, da se iskrene, srčne, močne, družbeno pomembne, aktivistične zgodbe lahko izpeljejo inovativno, skozi različne kompenzacijske kanale in z osebno, udarniško (‘partizansko’) angažiranostjo vseh vpletenih.

V Sloveniji od leta 2015 obstajata dve združenji, ki nagovarjata ženske v glasbi: GLASNE, iniciativa žensk v glasbi, in She Rocks Slovenia. Sta vam ti dve skupnosti v pomoč, ali delujete ločeno od njih? Zakaj eno ali drugo?

Obe iniciativi, kot že rečeno, nagovarjata ženske v glasbi. Bodoča iniciativa, ki bo zrastla iz »skuštranih las in bradic«, nagovarja moške in ženske, poskuša motivirati oba spola. Ženske k večjem vključevanju v glasbo in moške k večjem omogočanju ženskam, da se jim pridružijo. Če sem malce banalna: mogoče ni dovolj reči »saj lahko ženske pridejo«, mogoče jih morajo tudi moški povabiti in jih tudi obdržati.  Osredotoča se na enakost med spoloma skozi glasbo, vendar vidim bodoče potenciale »prižiganja vžigalic« tudi na drugih umetniških področjih. Tokrat govorimo o glasbi, o Mariboru, o (večinoma) lokalni glasbeni sceni, o MC Pekarna in alternativnih žanrih glasbe.  Kdo ve, kakšne nove zgodbe in pogovore prinašajo naslednja leta? Vsekakor pa sem hvaležna obema omenjenima združenjema za podporo in širjenju dobre besede o festivalski ideji.

Zakaj je po vaše v zadnjih nekaj letih izbruhnilo to gibanje za enakost med spoloma v glasbi, prej pa ta tema v Sloveniji ni bila tako odmevna in ni prinesla toliko dogodkov?

Časi se spreminjajo. Ljudje se aktivirajo in si želijo sprememb na boljše. Vžigalice se prižigajo. Vsakršno aktivno delovanje v določeni smeri me zelo veseli, ker do družbeno pomembnih sprememb nikoli ni prišlo s sedenjem ob kavi ali drugih pijačah in neskončnih diskusijah o tem »kaj vse bi se lahko naredilo«.

Kako se vi počutite kot ženska v glasbi? Si želite, da bi se za vas in vaše sodelavke, somišljenice, so-kreatorke kaj spremenilo?

Moram priznati, da se nimam za žensko v glasbi. Ne igram nobenega inštrumenta, ne znam brati not, verjetno pojem kot sraka, ne poznam tehnične opreme v povezavi s glasbo (se pa učim!), ne znam pravilno zložiti kablov (se pa učim! )…  Imam se za žensko v kulturnem managementu in kulturni produkciji, pod okrilje katerih spada tudi glasbeni management. In ker me je zadnje leto življenja odpeljalo bolj v glasbene sfere, v katerih me je začela motiti že omenjena neenakost (ki sicer obstaja tudi na drugih kulturno-umetniških področjih), sem se lotila vrtanja v to smer.

Spremembe, ki si jih želim, se tičejo moških in žensk. Želim si vzajemno spoštovanje med spoloma, ne samo površinskega in teoretičnega, ampak tudi praktičnega. Če sem spet malce banalna in stereotipna: želim si, da ženske ne bi držale treh vogalov v hiši in bi še enega prepustile moškemu, obenem pa zvišale svojo toleranco, da mogoče ta drugi vogal ne bo vedno perfektno čist. Želim si, da od moških ne bi slišala izjav: »Ženska v moškem poklicu izgubi svojo ženstvenost. Ženske pa ja morate biti ženstvene!« Želim si vzajemnega razumevanja, tolerance in zavedanja, da edino skupaj – kot ljudje, kot moški in ženske – dosežemo najboljše rezultate. Kombinacija moških in ženskih energij, brez dominance enega ali drugega, je najboljša možna kombinacija. V glasbi in v življenju nasploh.

Menite, da je za spremembo bolj ključna sprememba od zgoraj navzdol – sistemska, zakonska, več podpore s strani države in velikih kulturnih hiš – ali od spodaj navzgor – povezovanje med glasbenicami in glasbeniki ter sprememba medsebojnih odnosov med njimi? Zakaj?

Mogoče sem utopistka, ampak verjamem, da je za spremembe ključen posameznik. Oseba, ki dovoli prižig vžigalice v svojem umu, prodor nečesa novega v ustaljeni vzorec mišljenja. Oseba, ki si vzame čas za razmislek, ki ustavi svojo dnevno rutino, svoje obveznosti, svoje ustaljene načine preživljanja prostega časa … oseba, ki reče STOP! programiranju. Ljudje smo, nismo roboti. In če nas sistem že ukaluplja, nas od rojstva programira in če želimo najbolj kvalitetno živeti v okvirjih, ki nam jih določajo drugi, se najprej moramo najti in zagledati. Mogoče je prepoznavni znak prižgana vžigalica.

Če sem manj poetična, zagovarjam torej spremembe od spodaj navzgor. Tako, kot  se delajo revolucije.

Plakat festivala Skuštrane in bradati (Foto: arhiv festivala Skuštrane in bradati)

 

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s